V kratkem času ste se lotili najmanj treh odmevnih projektov – začniva s časovno najbolj oddaljenim. Kako ste se lotili olimpijskih iger, ki bodo naslednje leto v Parizu?

Zelo resno. Prvič po Londonu 2012 bodo olimpijske igre na evropskih tleh, v Parizu bo minilo tudi sto let od iger, na katerih je Leon Štukelj osvojil dve kolajni. Zasnovali smo koncept in smo ga nekaterim partnerjem, torej vladi, ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport (MGTŠ) ter Slovenski turistični organizaciji (STO), že predstavili, zadovoljni so z doslej opravljenim. Najbolj jih veseli odličen projekt slovenske hiše v Parizu.

Pojasnite, prosim.

Podpisali smo pogodbo za najem prostorov za slovensko hišo na lokaciji, ki je izjemna – v parku La Villette. Olimpijska vas ni daleč, naši sosedje pa so gostitelji Francozi. Lahko si mislite, da bo to središče vsega dogajanja, vsak dan naj bi šlo po osi mimo naše hiše – dobesedno je hiša, saj je samostojen objekt, ki ga bo mogoče tudi »brandirati« – med 60.000 in 100.000 ljudi.

Kakšna bo?

Imeli bomo dve terasi: prvo, ki bo namenjena poslovnim partnerjem, druga bo odprta tudi za javnost. To bo stičišče športnikov, medijev, politike, gospodarstva, znanosti, kulture, kulinarike – pod črto odlična stvar. S sosedi že sodelujemo, ob Francozih bodo blizu tudi Nizozemci, Čehi, Brazilci in nekateri drugi, določene posebne goste si bomo lahko izmenjavali. Naredili bomo poslovni načrt, da bomo lokacijo tudi »spromovirali«, jo izkoristili za slavje ob športnih uspehih, obenem pa bo šlo za poslovno priložnost, za hišo bomo poiskali tudi partnerje. To bo najboljša promocija ne le za naš šport, ampak tudi za Slovenijo, njeno gospodarstvo, turizem, kulturo in kulinariko. V četrtek smo se sestali s sponzorji OKS in jim predstavili projekt. Vedo, da Pariz 2024 ne bo le športni spektakel, ampak tudi vrhunski poslovno-kulturni dogodek.

Na nekaterih preteklih igrah ni bilo slovenske hiše. Niste niti za hip pomislili, da je ne bi imeli v Parizu?

Ne. Idejo sem najprej verificiral pri ožjem vodstvu, nato sem jo predstavil izvršnemu odboru in vsi so bili navdušeni. Marsikaj bo treba še narediti, gotovo pa lahko nekaj pomembnega denarja zaslužimo tudi za OKS, ki ga bomo lahko dali nazaj športu.

Med pogovorom z vami sogovornik dobi občutek, da imate velike načrte pri umeščanju OKS in slovenskega športa v mednarodni prostor. Se motim?

Sploh ne, imate prav. Tudi sam sem v rednih stikih s člani MOK iz različnih držav ter vodstvom EOC. V tem kontekstu lahko tudi povem, da pripravljamo zanimiv projekt, ki bi lahko zaživel še letos. Ustanoviti želimo tudi klub slovenskih mednarodnih športnih funkcionarjev, če se lahko tako izrazim.

Lahko zamisel opišete bolj konkretno?

Premoremo več športnih funkcionarjev v izvršnih in delovnih telesih mednarodnih krovnih organizacij. Na eni strani izstopa izjemni Aleksander Čeferin, ki vodi Evropsko nogometno zvezo (Uefo), na drugi strani smo vsi ostali, ki delujemo v mednarodnih odborih v alpskem smučanju, odbojki, rokometu, košarki, kajakaštvu, džu džitsuju, in lahko bi še našteval. Gre za Slovence, ki na različne načine sodelujejo v izvršnih odborih posameznih krovnih panožnih zvez.

Kaj pravijo drugi?

Navdušeni so nad idejo. Želimo narediti klub, v katerem bi se srečevali dvakrat ali trikrat na leto, si izmenjevali izkušnje, se učili drug od drugega, predvsem pa si pomagali, da bomo skupaj še močnejši. Eden od ciljev je – ne nujno v mojem mandatu, saj to traja dlje –, da Slovenija dobi svoje mesto v MOK, tega v času slovenske samostojnosti še nismo imeli, po mojem mnenju pa ga mora dobiti.

To je bil del vašega volilnega programa.

Drži, moje aktivnosti na mednarodni ravni so številne, tudi nekaj komisij na OKS imamo vsaj delno usmerjenih v to. Komisijo za mednarodne odnose vodi Maja Zalaznik, komisijo za športno diplomacijo Gregor Benčina, Alja Brglez vodi komisijo za trajnost, Dušan Olaj komisijo za objekte … Vsi, ki so slišali za pobudo, jo podpirajo.

V zadnjem času ne sprejemate le oprijemljivih izzivov, temveč vsaj delno tudi politične oziroma takšne, kjer ni mogoče preprečiti prepleta športa in politike. Kako obravnavate (ne)nastopanje ruskih in beloruskih športnikov na mednarodnih športnih tekmovanjih?

Drži, s problematiko se intenzivno ukvarjata tudi MOK in EOC. To je zelo zahtevna tema. Najprej želim poudariti, da najostreje obsojam rusko agresijo na Ukrajino. Zanjo ni opravičila in o tem ni dvoma. Obenem se mi kot voditelju v športu in človeku zdi po svoje nepravično do športnikov in športnic iz Rusije in Belorusije, da ne morejo tekmovati, izgubili bodo celotne generacije. Predsednik MOK Thomas Bach je začel razpravo tudi o tem. Diskusija v ničemer ne prejudicira nastopa športnikov v Parizu 2024, gre le za razpravo, ali bi lahko tem športnikom omogočili nastop na olimpijskih igrah – seveda brez simbolov, napisov in himne. To bi bilo lažje storiti v individualnih kot kolektivnih športih. Težko je oceniti, kaj se bo zgodilo, odločitve še ni, saj so stališča članic MOK zelo različna. Rešitev za ta problem je le ena – mir v Ukrajini.