V uvodnem delu smo obiskovalcem okrogle mize pripravili presenečenje, saj smo v Slovensko hišo povabili 94-letno olimpijko Rose Voisk, najstarejšo še živečo slovensko olimpijko. Rodila se je kot Ruža Vojsk v Mariboru leta 1930 in je sodelovala na OI v Londonu 1948 kot članica jugoslovanske reprezentance v gimnastiki. Z obiskovalci je delila nekaj utrinkov s tedanjih iger. Povedala je, da je bila otvoritvena slovesnost čudovita. Delila je tudi svoj recept za vitalnost – veliko gibanja. »Vesela in počaščena sem, da sem lahko tukaj z vami,« je udeležence pozdravila v slovenskem jeziku. 

»Športniki v obdobju kariere mislimo, da je šport najpomembnejši v življenju, ampak ni. Daleč od tega. Mladi športniki morajo vedeti in se zavedati, da obstaja življenje po športu in na to morajo biti pripravljeni. V času svoje športne poti se srečujejo s poškodbami, preobremenitvijo na treningih, celo z dopingom,« je med drugim dejal Andraž Vehovar. Sogovornike je povprašal, kakšni so bili njihovi strahovi pred zaključkom kariere. 

»Moj največji strah, ko sem zaključevala športno kariero je bil, ali bom zmogla opravljati drug poklic. Takrat sem sicer že vedela, da bi lahko delala kot trenerka v judu in štiri leta tudi sem. A kasneje sem se odločila, da nadaljujem šolanje. Uspešno sem zaključila tudi to poglavje. Vmes sem si ustvarila družino in moj cilj je bil izpolnjen,« je povedala nekdanja judoistka Urška Žolnir Jugovar in dodala, da si v času kariere sicer ni predstavljala, kaj bi še lahko počela po zaključku športne kariere. »Osebno sem človek, ki potrebuje adrenalin in izzive. Ko človek enkrat dosega največje športne uspehe, si želi, da bi bil tudi po končani športni karieri, podobno uspešen pri opravljanju novega poklica, ponovno med najboljšimi,« je dodala.

Igor Vušurović, član zlate črnogorske reprezentance v Sydneyju 2000, je povedal, da si na koncu dneva vsi želimo samo, da bi v življenju  lahko počeli tisto, kar radi počnemo. »Da res čutimo neko posebno strast, vez in nam delo dan za dnem prinaša nove izzive, ki jih lahko uspešno presegamo.« 

Izpostavil je, da športniki ohranjajo pozitivno naravnanost. Ko je začel delati za Olimpijski komite Črne gore, je bilo veliko izzivov. Tudi po karieri je ohranil pozitivno naravnanost, izpostavil je pomen mreženja. »Pomembno je, da po karieri najdemo svoje mesto. Ko sem začel delati za olimpijski komite, nisem vedel ničesar o marketingu, nisem vedel, o čem govorimo na sestankih, a soočil sem se z izzivi in našel svojo pot,« je povedal. V Črni gori opaža, da so športniki po navadi premalo kreativni, saj so njihovi urniki in način življenja jasno začrtani med kariero. Vedno jim nekdo sestavlja urnike. Pomembno je, da so športniki opolnomočeni po karieri. 

Goran Dragić se za konec kariere ni odločil sam, to mu je svetoval zdravnik. In to je bil najtežji trenutek, je povedal vrhunski košarkar. "Zdravnik je rekel, da koleno ni v dobrem stanju, da se moram upokojiti. To je bil znak, da je zdaj res konec. Ampak sem bil po eni strani tudi vesel, ker sem do takrat velik del otroštva svojih otrok zamudil, zdaj pa imamo končno priložnost, da si urnik oblikujemo po svojih željah in smo veliko skupaj. Zdaj si želim vsaj nekaj od vsega tega, česar sem se naučil in kar znam, vračati. Vračati predvsem tistim, ki so šele na začetku poti. Rad imam otroke, rad jih učim in z njimi delim svoje izkušnje,« je povedal Goran Dragić. 

»Najbolj pomembno se mi zdi, da v življenju najdeš nekaj, kar imaš rad, strast, ki te bo veselila. Seveda vem, da bom pogrešal vznemirjanje, ki ga doživiš, ko pred 30.000 gledalci stopiš v dvorano in tekmuješ. Ampak tudi vem, da ne gre več. Športniki smo v življenju delali, kar smo ljubili od prvega dneva in nekaj podobnega moramo najti za naprej,« je dodal. 

Tina Maze, najboljša slovenska smučarka vseh časov, kraljica alpskega smučanja, ki se je sama odločila za konec kariere, se kot najtežjega spominja začetka drugačnega življenja. "Kar naenkrat začneš živeti sam, sam skrbiš zase. Prej je zame skrbelo pet ljudi, ki mi je reklo, danes delaš to, jutri to, mama mi je skuhala kosilo, če sem bila doma, in pospravila obleke." Športnik mora po karieri na novo začrtati življenje in se odločiti, kaj bo delal. S smučanjem je ostala povezana prek vloge strokovne komentatorke smučanja na eni od tujih televizij. »Športni del je tisti, ki ga moramo kot nekdanji športniki obdržati, saj sicer nikoli ne bomo našli podobnega adrenalina in tistega nekaj v stvareh, ki jih počnemo. Služba je del našega življenja.«

Tina je izpostavila tudi pomen duševnega zdravja. »Pomembno je, da delimo svoje občutke, da se znamo soočiti z njimi. Vsi smo si različni, reagiramo drugače. Zato je vsak pomemben. Mogoče imam največje strahove v tej sobi, a sem se z njimi soočila. Soočiti sem se morala s svojimi strahovi. Verjamem, da je tako z vsemi tako, poleg tega imajo tudi športi svoje specifike.«

»Pomembno je, da se pogovarjamo o težavah, posebej, če ideje delijo športniki, ki so boljši od tebe in dajo te ideje naprej. Mladi morajo videti, kako smo se starejši športniki znašli, kakšna je pot naprej. Po karieri se spremenimo. Premagati strah je pomemben del šport,« je delila Tina Maze.

Tina Maze je izpostavila tudi, da se je med kariero izobraževala in končala študij. Študirala je dlje, kot ostali (10 let), a je študij zaključila. Izpostavila je, da je vse skupaj možno. »Moj življenjski cilj je bila arhitektura, a sem se zaradi naporne kariere odločila za pedagoško fakulteto,« je priznala. 

Pohvalila je slovenski šolski sistem, še posebej Gimnazijo Ravne na Koroškem, ki ji je poleg športne kariere omogočil tudi šolanje in izpostavila svoje izredno pozitivne izkušnje. 

Goran Dragić pa je kot primer dobre prakse izpostavil učinkovitost modela lige NBA. »Tam te od prvega dneva učijo za življenje po karieri. Vsi vemo, da jutri lahko nehaš in da ne obstaja samo šport. Seveda želiš biti najboljši na parketu, a vzeti si moraš tudi čas za prihodnost. Te zadeve so pomembne in nekdanji športniki moramo novim generacijam pokazati pot,« je povedal Dragić.

Več fotografij na: GALERIJA.