Za Slovenijo so bile igre v Tokiu 2020 oziroma 2021 s petimi kolajnami, od tega kar tremi zlatimi, najuspešnejše poletne doslej. Je ambicija za Pariz 2024 ponovitev ali celo presežek tega podviga?

Ambicija je vedno doseči čim boljši tekmovalni rezultat, takšne so želje vseh športnikov, ki nastopajo, pa tudi krovne organizacije, ki jih podpira. O številkah je vedno nehvaležno govoriti, ali je to pet ali ena. OKS – ZŠZ mora predvsem storiti vse, da bi športnikom prek njihovih nacionalnih panožnih zvez zagotovil čim boljše razmere za priprave in tekmovanje.

Bi lahko zaradi presežka OKS vsaj stroškovno zabolela glava, uvrstitev ekip v kolektivnih športih močno poveča odpravo in izdatke zanjo?

Če bi se to zgodilo, bi bili stroški večji, vendar ne tako ogromni, da bi to predstavljalo težavo. Stroški za podporo športnikov se ne bi spremenili, saj jih že prejemajo vsi kandidati oziroma njihove panožne zveze, povečali pa bi se stroški za opremo in logistiko, kar pa ne bi smelo podreti našega proračuna.

So se pa tovrstne ekipe v olimpijski odpravi vselej izkazale za dodano vrednost, kajne?

Vsekakor, ekipe v kolektivnih športih so dodana vrednost, poskrbijo za drugačno ozračje v reprezentanci. Tudi sam sem bil del OI, na katerih smo imeli kolektivno ekipo. Ta je tudi individualne športnike nekoliko potegnila za sabo. Povezanost in medsebojna podpora se čutita v olimpijski reprezentanci. Upam, da bo res več kot ena kolektivna ekipa potovala v Pariz, kjer bi Slovenija lahko imela izjemno številčno in močno zasedbo.

V njej bi bil tako kot v Tokiu lahko velika dodana vrednost kapetan košarkarske vrste Luka Dončić. Kaj za seboj potegne navzočnost globalnega športnega zvezdnika?

Zvezdniki Lukovega kova imajo poseben učinek, v olimpijskih vaseh jih ni veliko. Okoli njih in njihovih držav se vrti življenje v olimpijski vasi. Poleg notranje klime in motivacije naših športnikov je pomemben dejavnik tudi promocija naše države na olimpijskih igrah. Tu pa nimamo le Luke Dončića, temveč tudi Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja in druge.

Omenili ste naša najboljša kolesarja, ki sta v Tokiu osvojila zlato v vožnji na čas in bron na cestni dirki. Šele letos smo spoznali pariški trasi, razgibana cestna Slovencem daje upanje, ravninska kronometrska ne. Ste se že dogovorili z našima asoma, bo Roglič branil zlato v vožnji na čas?

Formalnih dogovorov ni, je še nekaj časa do tekmovanja. Oba sta v prvem rangu podprtih kandidatov in računamo na njun nastop. Če bosta nastopila, bosta kot vsi drugi športniki poskušala doseči čim boljši rezultat. Ali bo šlo za obrambo naslova ali kaj drugega, je v domeni KZS in tempiranja forme kolesarjev. V to področje ne posegamo.

Le tri leta bodo minila od Tokia do Pariza, ali tudi zato med slovenskimi kandidati za vrh ni pričakovati velikega generacijskega preskoka? Zdi se, da se bodo za kolajne z izjemo Tine Trstenjak, ki je končala izjemno kariero, borili isti slovenski športniki …

To drži, vendar so letošnje evropske igre pokazale, da imamo predvsem v atletiki nove kandidate za vrh. Vsi stari ostajajo, nekateri mladi prihajajo in so napredovali od Tokia. Ocenjujem, da se je krog kandidatov za dosego vrhunskega rezultata nekoliko razširil. Tu ne gre le za atlete in atletinje, kolesarje sva že omenila, v judu še naprej dosegamo vrhunske rezultate, prav tako v kajaku in kanuju, ne smemo pozabiti na Janjo Garnbret, ki je svetovna zvezdnica športnega plezanja. To so panoge, v katerih so pričakovanja nekoliko večja.

Med njimi ima najdaljši niz osvajanja olimpijskih kolajn judo, ki se praznih rok ni vrnil vse od brona Urške Žolnir v Atenah 2004. Lahko tudi v Parizu nadaljuje že 20-letno tradicijo?

Naš judo je res specifičen, gre predvsem za motiviranost in psihološko pripravljenost naših tekmovalk in tekmovalcev, ki v tem pogledu prednjačijo pred drugimi. Četudi na tekmovanjih pred tem niso vedno v vrhu, izjemno dobro tempirajo formo in so na OI vedno visoko.

Po dolgem času se olimpijske igre vračajo v osrednjo Evropo. Koliko vam je to olajšalo logistiko in priprave?

Po Londonu 2012 so igre spet v Evropi in nato jih najmanj 12 let spet ne bo. To gotovo olajša naše delo. Eno je logistika, prevoz opreme na prizorišča. V preteklosti so imeli predvsem jadralci veliko težav s tem. Zdaj je njihovo tekmovališče precej bliže. Drugi pozitivni dejavnik je aklimatizacija naših športnikov. Klimatske razmere v Parizu so zelo podobne tistim, v katerih trenirajo naši športniki. Zato lahko kasneje pridejo na prizorišče in potrebujejo manj časa, da se prilagodijo na tekmovalne razmere.

Sta draginja in inflacija zadnjih dveh let kaj vplivali na športni del slovenskega projekta Pariz 2024?

Velik del tega projekta so naše nacionalne panožne zveze, ki se soočajo s pomanjkanjem sredstev. Na javni strani so sredstva omejena, čeprav je letos šel letni program športa bistveno navzgor in je rekorden v slovenski zgodovini. Vendar je to le en del financiranja zvez, ki so odvisne predvsem od svojih trženjskih dejavnosti. Poskušajo si zagotoviti dodatna sredstva, ki gotovo vplivajo na možnosti za vrhunske rezultate. Pri tem pa imajo panožne zveze z nami primerljivih tekmecev precej večje proračune. Posledično imajo njihovi športniki boljše izhodiščne razmere.

Če se vrneva na začetek k nehvaležnemu napovedovanju števila kolajn, s čim boste vodstvo OKS – ZŠZ oziroma vi zadovoljni v Parizu? Bo odprava uspešna z eno ali petimi kolajnami?

Od panoge do panoge so uspehi različni. Vsaka olimpijska kolajna je uspeh, so pa tudi druge uvrstitve velik uspeh. Košarkarji so bili v Tokiu četrti, niso osvojili kolajne, a je bil to velik motivacijski dejavnik za celotno družbo, velika predstavitev slovenskega športa v svetu. Na uspehe je treba gledati širše in jih ne opredeljevati samo s kolajnami. Nekateri dosežki imajo velik učinek, četudi ne prinesejo odličja.